še vedno odzvanja
ob ivju ob reki
kako ga je neslo
ko ni bilo rok
in dolge so veje
zakrile svoj lok
te mrzle kričeče oči
mrzle kričeče oči
zdaj pa se vrača
in plava ponoči
zdaj me utaplja
podnevi lovi
te mrzle kričeče oči
ponoči v sanjah
v dlaneh ledeni
in vedno prinašam
mu nove cvetove
da marmor ne čuti
kako me mori
a tam v zrcalu
so žive podobe
vse so enake
vse so prav iste
te mrzle kričeče oči
mrzle kričeče oči
Gospodična, rada te berem, razvila si nek svoj stil in ponavljanje verzov daje poudarek, ki ne kriči brez potrebe, temveč je kot odmev, ki podčrtuje.
Spominčice so pogledale vame.
Lp
Irena
Irena, najlepša ti hvala za tako lepe besede; a veš, da tudi jaz z veseljem prebiram tvoje pesmi, ki so vedno tako spretno spletene, da so v njih vse niti čudovitih kontrastov nežnosti in moči. :)
Bodi lepo in oprosti, ker traja, da odgovorim.
A.
Kot voda, ki zaliva spominčice ... in iz katere presevajo oči - repeticije so na pravih mestih in poudarjajo odtekanje in neprestano vračanje ... čestitke,
Ana
Iskrene čestitke, Gospodična! :-)
Lp, Sašo
Dobro jutro Gospodična
Čudovita pesem je in te mrzle oči so vedno prisotne, ker tako mora biti.
Lepa, zasluženo, ČESTITKE!
Lp,hope
Ana in ostali v uredništvu: najlepša hvala za tako lepo interpretacijo, pa seveda tudi za podčrtanko;
Irena: hvala ti za podporo;
Sašo: iskreno hvala za lepe misli;
Hope: prav lepo se zahvaljujem tudi tebi.
:)
Veliko topline vam želim,
Gdč. A.
Gospodična,
oživitev Spominčic - kot se obuja spomin - z nominacijo. Čestitam.
Jaz,
najlepša ti hvala. Ostani vesela! :)
A.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Gospodična
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!