Včeraj si jo znova videl. Prežo, kjer sta navadno s starim atom, ki je bil lovec, opazovala živali. Pristopil si k njej in zaznal, kako lišajasta je, polomljena ter nevarno nagnjena. Klini na lestvi so prepereli, zato se nisi mogel vzpeti nanjo. Pa vendar si zgoraj, v njenem naročju, uzrl dve zabrisani postavi. Manjšo in večjo. Srh te je spreletel, ker sta ti bili nekam čudno domači. Slišal si še, da je otrok v hiški vzhičeno zavrisnil, kako visoko je. Kar na lepem si vedel, da se bo takoj zatem previdno nagnil preko ograje, kot bi hotel navdušen ujeti to jaso in gozd in celoten hrib ter drobnikavo, porajajoče sonce ... Čez čas, ko bi se vznemirjenost nekoliko polegla, vprašanje. Plašno in trepetavo. Kaj pa jelen, kdaj bo pa on prišel? Od daleč je priplaval glas starega ata. Kmalu. Še enkrat je ponovil. Tako tiho, da nisi več vedel, je bil to on, ali le odmev. Kmalu ...
Krevljasta preža.
V vzvalovanem spominu
velika kot svet.
urednica
Poslano:
24. 11. 2015 ob 21:04
Spremenjeno:
25. 11. 2015 ob 12:19
odlično. Kako lep način opisati živost spomina!
"Vzalovljenem" spominu ? Si mislil vzvalovanem?
lp, lidija
Poslano:
25. 11. 2015 ob 11:32
Spremenjeno:
25. 11. 2015 ob 11:33
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!