Potegnila sem te z zaprašene police.

Bil si zabasan nekje globoko.

Med Sartra in Junga.

Razdrobljen.

Na tisoče

obledelih

koscev.

Brez

navideznega

reda.

Brez navodil.

Bila sem nora na sestavljanke.

Naloge sem se lotila sistematično.

Razprostrla sem te prek časa in prostora,

izračunala morebitna stekališča

in ti …

… ti si se mi smehljal izza hrbta.

Nad skico si bil navdušen.

S prstom si drsel preko ravnih črt,

sijočih barv

in mojega tilnika.

Še vedno ne razumem,

zakaj si vztrajno krvavel

iz že sestavljenih koščkov,

če pa so se vendar tako

fantastično ujemali.

Res fantastično.

Skoraj brez posegov, ti pravim.

Nina Pečar