Odtrgana
legaš v sence
ki padajo
na predpražnik vate
kamor je obrisal noge
ko je prišel in odšel
iztepeš odtise
ne polagaš več rezanega cvetja
v njem je smrt
grme vrtnic posadiš
pred sajaste, zamolkle duri
pod kožo
kjer se radiraš
globoko vdihneš vase
odtrgaš misli
z oguljenih robov
oddaljujočih čevljev
in razprostreš nov otirač
Tako zelo poznano ...
Poslano:
19. 11. 2015 ob 09:58
Spremenjeno:
19. 11. 2015 ob 09:59
Hvala, Kristian, za misel, za branje.....
Vsi smo tkalci. Vzorce ponavljamo, nevede.
Koliko novih otiračev smo sposobni položiti na svoj prag?
Poslano:
19. 11. 2015 ob 10:15
Spremenjeno:
19. 11. 2015 ob 10:17
Res je krasna pesem :)
Tudi sam si še nisem odgovoril na to vprašanje. "Kolikor je potrebno," se mi zdi vedno bolj nezadosten odgovor.
Jako dobra i snažna pesma, rekla bih - standardno dobra, što važi za tvoju poeziju.
:)
lp
Jagoda
Velik hvala za tvoj komentar, Jagoda.
standardno dobra :) ja, no......želim si peti lepe pesmi nekje v grmih z mnogimi dobrimi pticami
Objem
Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 19. 11. 2015 ob 09:24
- Prebrano 840 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 448.3
- Število ocen: 19