Ležiš. Strop je brezmadežno
bel, ko si na vrhuncu
črnogledosti. Ničesar ne gre
pričakovati. Najbrž. Vsak je bil
že kdaj prerok. Nobene drame.
Nobene bližine, ki je nasploh
nikoli ni bilo. Pa jo vseeno
pogrešam. Nekatere stvari se
enostavno ne smejo zgoditi
(naravna prerazporeditev).
Mirno spremljam tvoj drsajoč
korak iz oddaljenega mesta.
Dnevi pa tekó in brskajo po
kotanjah minulih obdobij.
Ljubljana ostaja zgolj mesto.
Ti pa si prvikrat zaželiš
domotožja.

Onanija resignacije.

Pištin Frida