"Ko si oglje
ognju nekoga
drugega," 
vznemirljiva pesem, sonofearth, je možen kakšen namig? Schonberg - kakšna njegova določena skladba? Na palici (bakle, zastave)? Saj ne, da bi bral pesmi skozi "namige", ampak vseeno ....
Drugi sklop z drugačnim oštevilčenjem mi bolj deluje kot samostojna pesem, čeprav v neki povezavi s prvim delom, recimo kot druga pesem istega cikla, kaj misliš?
lp
Franci 

Pozdravljeni,

naj vam poskušam odgovoriti na vprašanja.  Čutim se dolžnega povedati, da je okvir celotnega pričujočega kratkega cikla zadnji teroristični napad v Parizu z dveh perspektiv: žrtve (1-4) ter rablja (1'-4') Veseli me, da ste izpostavili ravno ta del kitice. "Oglje ognju nekoga drugega" je zanimiv zaradi dveh stvari: 

1. Nisi ogenj, si le oglje, a je vseeno biti oglje družbi, ki je netilec "tvojega, vašega" ognja, torej evropski kulturi v najširšem smislu.

2. Si oglje in še to ognju nekoga drugega - ideologiji, ki te iz subjekta, zapisanega svoji kulturi, dela objekt terorizma - številko med njegovimi žrtvami.

Kar se tiče Schönbergove omembe, govorim o označbi njegove glasbe s strani nemških nacionalistov (bržkone zaradi njegovega židovskega porekla in z dvanajstonsko lestvico izrazitega modernističnega načina komponiranja) kot Entartete Kunst (izrojene umetnosti). Tu je Schönberg simbol za celotno judovsko skupnost, ki je bila žrtev genocida v drugi svetovni vojni ter je hkrati skupnost, ki na novi Genocid kulture gleda "z drugega dimnika,"- morda prav tako zaradi "modernizma" izrazne moči in tolerantnosti Zahoda, ki ji terorizem nasprotuje.

Pravzaprav je drugi del parafraza prvega, pojavljajo se podobni motivi (npr. samote, zapostavljenosti) in z zadnjim, ponovljenim delom "nič več kot na palici" naredijo enačaj (pod vprašajem) med "rabljem" in "rabljevim," torej med žrtvijo in teroristom. Pod črto sta navsezadnje oba le oglje ognju, vendar je tu tudi njuna bistvena razlika: eden je oglje ognju svoje kulture, drug pa oglje ognju ideologije prvega (ali kot pravi prva pesem: "On zaradi sebe ,ti zaradi njega.") Na palici pa je mišljeno zelo ekspresivno in direktno, dva človeka na palici (ki jo drži spet nekdo iz ozadja).

Lp 
x

Hvala za tole izčrpno in navdihujočo osvetlitev tvoje pesmi, tudi sam sem jo bral – na intuitivni ravni – podobno; ob tem velja seveda pripomniti, kar že vemo, da nobena še tako podrobna refleksija (literarna kritika, komentar  itd.) ne more nikoli do konca razsvetliti vseh aspektov dobre pesmi (pesmi, kot je tvoja), da vedno nekaj ostane, nekakšen stišan glas ali zvok, nekaj pod površjem teksta, kar se upira racionalni analizi, nek presežek, ki mogoče šele naredi (dobro) poezijo ...

O temi svoje Pesmi na Pariz si bil že sam dovolj izčrpen, zato si bom privoščil bolj osebno razmišljanje: iz vseh teh medijskih poročil so mi v spominu najbolj ostale prav globoko 'osebne' izkušnje udeleženih v pariškem napadu, recimo izjava moškega, ki je pričal o tem, kako presenetljivo miren in zbran je bil obraz enega od napadalcev (»On te gleda / in ogenj je / ogenj ima / v očeh znamenja / na nebu«); ali ženske, ki je govorila o strahotnem občutku osamljenosti, zapuščenosti takoj po napadu (»Kričiš / v zaman / premikanje misli / ki jenjajo / z mrazom / zadnjega«);  pa številna pričanja o tem, kako je vse skupaj delovalo neresnično (neresnično – ko simbolni, prikriti »ogenj« neke ideologije postane docela resničen, strahotno žgoč in boleč?).

»in tvoj plašč
nikdar ni bil
tvoj«

Pesem za spomin in za nadaljnji razmislek.

lp

Franci