V SLANOSTI
kot Robinson na samotnem otoku
prehajam iz scene v sceno
pogovarjam se sam s seboj
v nespečih nočeh
misli so mi tuje
nekako izobčene
prepredene s strahom
zamujam avtobus v raj
neprespan z črnimi podočnjaki
se zaletavam v robove nesmisla
slano je moje telo
slano je moje srce
slano ubija kri
in misli ki jih začinja
morda bom dovolj hiter
saj avtobus redkokdaj zamuja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nopoet
- 14. 11. 2015 ob 03:46
- Prebrano 556 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 145.81
- Število ocen: 5
