lahko naletim na tiste kačaste zanke logike, ki se z vsako
novo vijugo hinavsko oddaljujejo od sivolasih pričakovanj
srca; lahko se prelevim v jedca kovin, ki hlepi po kislinah,
da bi z njimi enkrat za vselej razžrl rjo z osti samopozabe.

lahko spregledam, da se za vsako človeško željo skriva le
prevarana žival, ki nekje globoko v sebi premleva, kaj bi 
bilo treba storiti, da bi njeno obskurno okostje premagalo
čas in se vsaj kot tanka nitka vtkalo v pajčevino večnosti.