SSKJ: neskončnost -i ž (o) 

1. značilnost, lastnost neskončnega: neskončnost prostora; bistvo, pojem neskončnosti / ekspr. neskončnost pokrajine / ekspr. neskončnost samote

Zamejeni s tradicijami (»v škatlah ki so ti jih / zapustile dementne babice«), iščemo novo neskončnost (presežnost), s katero bi lahko osmislili »divjo trto« sveta, njeno trajanje in minevanje in rast ... A zdi se, da »neskončnost«, ta abstrakten, nemerljiv in nedoločljiv pojem, obstaja samo kot beseda, samo znotraj jezika; kot da v neskončnost lahko zremo le iz končnosti jezika.

Mogoče se je potrebno vrniti h koreninam – dobesedno: se očistiti »neskončnosti« v stiku s snovjo, zemljo, tlemi (»Vsako soboto se skrbno prečistiš / poješ žlico graha pest zemlje«).

Ta pesem mnogoterih smeri si vzame za izhodišče uveljavljeno rabo neke besede in ji spretno pritakne vprašaj.

lp

Franci