šel bo

ne da bi pozdravil

spustil se bo

sprijaznjen

nasvidenje mama

bo poljubil

pri sebi

mogočno drevo

da bi se nekoč spet vrnil tja

na isto vejo

morda celo zeleno

in bo šel

mimo njih

ki so ostali tam

šel bo

kakor nasmeh v valovih

zato

nasvidenje oče

za zdaj

ker pride

spomladi

znova živet domov

zbogom

bratje in sestre

za zdaj

in odzvanja molk

zlatih cekinčkov jeseni

in gre on

potopljen

kot grem jaz

in mi vsi

ki nekoč

ležemo

k šepetnjavi rek

in utrujenim bilkam

da nas nesejo

skozi ivje zaprtih oči

v jeseni

in bodo kostanji

zeleno zveneli

pomlad

Gospodična