Odspala sem

ko si risal na papir

narisal zmaja

in pozabil si

mu dati ime

tistega velikega

pred katerim vsaka

majhna duša zbeži

strah jo potegne v beg

na ogromne zlovešče oči

pred maminim glasom

ki kliče v noč

brezimenega heroja

ki ne verjame

v besedo

ne nasede niti

ob pravo resnico

in mati ga čaka

njega

da ga potegne

v pravi objem.

Slišiš

kako tišina boli

in besede krvavijo

kakor bi jih pravkar narezal

na drobne kose

in pogledal v notranjost

kakor kirurg

ki je pretrgal glavno žilo

in zdaj sestavlja truplo

do živega.

Zakaj tako

zakaj ne drugače

se sprašujem

v mlaki krvi

z odprto rano

brezimene duše

budim

ker ne verjame

dokler se ne zgodi.

Vse kar čas prinese

vse kar je do včeraj odnesel

in pustil rano.

Počasi umirjeno zašij

zapri

in dovoli,

da zaceli.

IŽ-lev