Na koncu ostane tišina

glasovi izgubijo na svoji moči

na klavir več ne pritiskajo prsti

in tamburica več ne zamaje strun

nema kitara pripeta na steno

pripravljena na boemski večer

drži skupaj zobe

in samo zareze na ogrodju kažejo

da je nekoč krajšala nekomu čas

ga izvijala nazaj na prejšnje noči

ko je izvabljala zvok glasu

iz osamljenih glasilk nekoga

ki si je krajšal temni čas

ga posvetlil in znova umirjal

s počasnim ritmom zapetih besed

na koncu je obnemel

vse kar je izpel

v prigušeni temi

z izrazom ki govori več

kakor utišane strune

pogledal je skozi okno

nihče ni odšel

prazaprav ga ni bilo

in nihče ni prišel

le iluzija

le hotenja

da pride zvok

ozkih pet

dvignjenih v nebo

z napuhlim perjem

da greje hlad noči

v škotskem krilu

za katerega si hotel

da ga neka dama obleče

in je dvignjeno nad koleni

ker tako imaš rad

da ti buri domišljijo

in da se dotikaš neba

podstavljaš lestev

do srca

morda ga odpreš

morda si ga

le povedal nisi

meni bi prihranil

vse lepe obleke

ker čas moje družbe

ti je postal dolgočasen

in iščeš novo bilko

novo ime

mogoče res pozabljaš

jaz ne.

IŽ-lev