MOJE CESTE, MOJA SLIKA
Zima je odločna
in slika
med steklenimi okvirji
je vse bolj prazna.
V njej so gola drevesa,
v molk posušene bilke
in drobni, zamrzjeni brsti,
ki so v medlem utripu upa
prepozno pognali.
V njej je megla,
pregosta za oprijemljivi žarek.
V njej sem jaz,
od mraza skrčena vase
in sklonjena do tal,
v drobec nerazsodnosti,
z glavo nekje
pod tvojimi stopali.
Le ti si še pokončen
in živ.
Iz rokava stresaš
puhle snežinke,
da kot bleščeče utvare
padajo name
kjer se raztopljene izlijejo
v mrtva tla.
Zakurim.
Ogrejem prezeble prste,
in se potegnem v pomlad
kjer bodo topoli
ponosno zeleneli
ob cestah
narisanih z mojo roko.
Neni, zelo mi je všeč!
LP, mcv
Hvala mcv.. veliko mi pomeni, da se te je dotaknila...
bodi lepo, neni
Kako smo vajeni opisovati notanja občutja z zunanjimi slikami in kako je to lahko še vedno prepričljivo v izvirno iztrganih slikah, povedano na lirično dotakljiv način ... pesem je zanimiva tudi zato, ker ne ostane v melanholiji izpete ljubezni, ampak se vzpenja k svetlobi. Čestitke,
Ana
Hvala Ana, za komentar in podčrtanje.
Presrečna sem. Lep večer želim tudi tebi,
neni
Krasno! Čestitam!
Lp, Martina
Hvala Martina. Vesela sem tvojega dotika. :)
Bodi lepo, neni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Neni
- 29. 10. 2015 ob 16:46
- Prebrano 1042 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 661
- Število ocen: 19