Ni prišla.
Že od nekdaj je tu.
Preseva skozi
orumenele krošnje in si
po svoje tolmači
tvoj strah pred
trhlimi vejicami,
minevanjem
in globokimi,
blatnimi jamami.

Ne misliš vendar, da si jo izzval?!
Da te morda ne bi pričakala
(vsa dišeča
po pečenem kostanju 
in neizbežnem počitku),
če bi jo že davno
iztrgal iz koledarja?

Ni tu zaradi tebe, ne bodi trapast.
Tu je, ker tako pač je. Da na neki
točki srečaš samega sebe.

Tako spet ležiš
v njenem naročju,
zakopan v kup pisanega listja
in se sprašuješ,
kako si se znašel tam,
če pa so te vendar od malega
učili kako živeti linearno.
Od točke A do točke B.
In nikoli nazaj do A.
Vedno naprej.
Naprej,
naprej,
naprej.
Vedno naprej.
A si kljub vsemu
spet zakopan v isti kup listja
in te preganjajo isti strahovi,
da pod njim zeva blatna jama,
ki čaka,
da se pogrezneš vanjo.

Nekoč se boš.
Skupaj s svojimi strahovi
se boš obarval rjavo,
nato pa te bo prekril
puhasti mir.

In mogoče se boš naslednjo jesen 
zakopal v kup pisanega listja
in se ne boš več spraševal.