Na jasi (I.)
Stal si sam
in gledal drevo.
Ljudje so le šum
ozadnja radiacija
zvonenje v daljavi.
Te mile, žalostne oči.
Ne zastira jih mrena smisla.
Vidiš čez meglice,
ki jih tkejo bogovi pozabe.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vlad Simon
- 25. 10. 2015 ob 23:04
- Prebrano 568 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 198.28
