Včasih jo poiščem,

da me spomni

kako trajen je lahko

bežen dotik,

kako topli in polni

so poletni oblaki

in kako opojno dehti

beli cvet

sramežljive češnje.

Obiščem jo,

ker njej valovi

šumijo drugače

in njena gladka gladina

odseva enotno barvo,

brez motnih brazd,

ker je ob njeni iskrivosti

noč škrlatna.

Ob večerih jo poiščem

oddaljeno

nevidno

nekje pod osivelim obrazom-

takrat jo z vdihom objamem

da se jutru nasmehnem

skozi njen nasmeh.

Neni