Po steni hodi pajek

v kotu se zaustavi

pogleda kakor človek zemljo

resda vode ni

in tudi rodovitnega polja ne

je pa tisti kot

kamer bodo muhe rade šle

se zaletavale v temi

padale na vilice brez krožnikov

se drobno zvile v pajčevino

in počasi počakale

na svečan obred

z gospodom pajkom

v živalski podobi

se bo pojavil pred očmi

izsrkal življenje

in pustil gole kosti

da se šteje muhe

ko jih več ni

kakor netopir

le da je past

nepremična

in vedno čaka

v temi.

Dokler ne pride pajkovka

in zabije na vhodna vrata

velike žeblje

v obliki križa

in poje očeta

svojih potomcev.

Tudi pajka sreča konec

tam ko si ne bi mislil

tam ko je bilo prvič

in zadnjič.

Se ljubiti in umreti.

IŽ-lev