Naša podoba je zaplavala po (pra)zgodovinskem
tiru. Drseli smo in drseli. In padli. Izpit ni opravljen.
Iz oblakov kričimo obglodane besede, namočene
v med. Zdaj so sijoče, zlate in … precej sladke.

Strukturiramo se v predale; v tiste zgoraj in tiste
spodaj. Ker so zgornji nabito polni, smo morali
kupiti novo omaro. Sedaj se počutimo primerni

za evropsko držo. Valjamo se v lastnem blatu,
se spakujemo in na sosedov dovoz izlivamo gnus.

Ker to ni dovolj, iščemo tujce. Pravzaprav –
                                                                         iščemo sebe.

Aleš Jelenko