O kom bom pisala,
ko naju bo požrla zgodovina
in bo na hladilniku že ničkolikokrat zamenjan koledar
čas se bo že tolikokrat prevrtel,
da bodo za setev spet ugodni ponedeljki
in kdove, če mi bo šla nostalgija še toliko na roko,
da bom težko pogoltnila slino ob misli
na nedeljo, ko sva se prvič peljala v gozd
in so sončne lise metale bledo toploto po goli duši;
kdove, če bo ostal okus preveč zapečene pice, ki sva jo jedla,
srečna, da je malček ob sosednji mizi večino časa tulil in preglasil cmokanje
in kdove, če bo ostal vonj najinega mraka in tvoje dihanje in moje dihanje,
ko bo izžeto vse, kar mi je pod kožo ostalo
in ne bom vedela, kje naj te poiščem,
da bi mi preprodal še kak tvoj spomin na naju,
veš, da plačala bi, kolikor bi hotel

TadejaL