Ne pet' o jeseni,
žehteti v kopreni
ak' jutra presneta
v brezdanje teko.
Saj vznikajo zore,
prinašajo spore,
ki snu omračenem
svetline odpro...
Ne pet' o mrzlini,
odéveni strini,
ki legla je trudna
mi v večne noči;
pod ilne poljane
v gomile neznane,
kjer jekla sivine
ledé vse strasti...
Ne pet' o pomladi,
razkošju, estradi,
etudi mladenke,
nje spevu čez plan;
kričavi tišini
ne dalji bližini.
Spolzela je nekdaj
čez mrzlo ti dlan...
Ne ihti predraga
na večnosti praga;
kamnijo tam solze
v ječanju zveri.
Podrsaj molčeče
skoz' listje šumeče -
odkriješ pod cerom
sled moje krvi...
O, saj kakšna še bo v svet zašla, še pred' pomlad zasije vsa... Hvala, Irena, za lepe stihe! :-)
Lp, Sašo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sašo Zorc Florjanski
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!