Boginja
nikakor nisi mogel vzljubiti tega obraza podančice
gnusilo se ti je prižeti se k slokemu telesu gliste
na samem robu znanega sveta je čepela
in žonglirala z drobovino
sin moj je rekla
kako bled si danes kot da bi bili aprila meseca
pa vendar veva da je avgust
ko je morje nemirno
in so ribe kostnice in hrustančnice
kot so ljudje dobri in zli
in ponoči je nebo viharno
dvoživke pa so repate in brezrepe
kot so ljudje moški in ženske
iz njenega tvora so kapljale krvave solze
zgroženo si zrl v nasmeh obloustke
bratje pa so ji
povsod kamor jih je gnalo življenje
postavljali oltarje
in malikovali njeno strašljivo podobo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 06. 02. 2009 ob 17:12
- Prebrano 1035 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 346
- Število ocen: 12
