"Sem se dolgo uču, pol sm znal,
sm druge uču, jim znanje dal.
Je glava prazna, srečna ni,
znanje svoje si nazaj želi"

Sem deček s čudno vsebino lobanje. Ko mi je bilo nekoč za devetim... dve šolski uri dolgčas sem vzel kemik in pričel pisat. Kar je bilo mišljeno kot kratka prijetna pesmica je zraslo in se pogrdobilo. Nastala pa je tale kracerija:

Aj fil lajk šit
trezn al` napit.
Aj fil lajk es
s smislom al brez.

Dost mam angleščine
in vsega govoričenja.
vedno pozabljam potrebščine,
še ta kemik je od učitelja.

Danes je res tak depresiven dan
skrajno sem zaspan,
me zmjrjajo z bolan,
letim z balonom
pa nevem v kakšno stran.
Naj ne bil bi pri pravi
čudn psihopat za v bolnico tapravi.
Meni se to gabi!
Kdo je pravi?
Me kdo kam vabi?

Kaj pomeni sploh skleda?
Kaj je sploh beseda?
Sm totaln debil,
al` pa tko samo zgleda,
sm pa drugačn, seveda.
Če te kej moti * te gleda.
Ne maram jst goveda,
zato ne kažte mi politike.
Rad mam pa krave
so zaklad narave.
Politika pa je golota,
politika še Bogu je sramota.

Dons je tko depresiven dan,
da zmjrjam tud take
prav nič krive spake,
k so čudni tko ku jst
in kažejo čudne znake,
da s Svetom neki je narobe,
ker prišla bo jesen
in bomo šli po gobe.

Bodi pes in ne preskoči domače ograje.
Kaj je narobe? Te meče?
Ti dogaja, kaj te seče?
Kaj te daje?

Majni ljudje majo velike skrbi,
velikim za male dol visi
za "majhne" ljudi.

V globini dreka,
al` v omami kreka
ni važna tvoja obleka,
al` zunanja podoba.
Slaba pesem, groba!
Je življenje soba?

Kaj sploh se dogaja,
ka tak črn dan pride:
Jst mona še kr rije,
me kr ne mine.
Kadar pa gledam v spomine,
me kr neki prime
in porine,
v sedanji čas.
Zdej samo razmišljam na glas,
da dobr glas seže v 9. vas,
zato ta pesem ne bo
to svem ko pogledam nebo.

Kam to gre,
in kolko dni,
pred mano je še?
To zdej daje me!

Je laž,
če rečem da le za zabavo
iščem pot pravo
in utečem v naravo,
kjer ponavljam besede
jemljem iz življenja sklede.
Me pa prime,
da ponavljam tudi rime,
sej se mi zdi,
da se tko al` tko
eno in isto okrog vrti.
Mogoče lih malo spremenjeno,
kar je blo prej modro zdej zeleno.

A je življenje za vse pošteno?
Je sonce za vse rumeno?
A se res obravnava,
kot da smo vsi isti,
al` smo v enakem sistemu,
kot so bli fašisti?

To se sprašujem
v takem dnevu čudne sorte,
ko gradim življenje
na ostankih rojstnodnevne torte.

Iščem vprašanja na vse te odgovore.
Srečujem ljudi
in preskakujem pogovore.
Že takoj ku se rodiš
po žilah krvaviš.
Ko prvič res odpreš oči
se ti kr spi
in tvoja duša spanja si želi,
ker u sanjahje use lepo,
kar se dogaja,
vse je tko postavljeno,
da ti ugaja.

Kaj se tle dogaja,
ka meni dogaja?
Ka sprašujem samga sebe,
ka ne želim si tebe.
Želim samo odgovore na vprašanja,
ker o odgovorih meni se le sanja!

Želim da ne bi blo klanja,
drog, posilstev, prevar...
in vsega ostalga sranja!
Eni to žvijo,
medtem ka se meni samo sanja,
od uprašanj me kr razganja.

Nič kaj prida ne dišim,
ker pri smeteh živim.
Vse na meni smrdi,
ker dom so mi smeti -->
To se dogaja v življenju
druge dimenzije,
ne izogneš se trplenju
nevidne iluzije.

Me kr urije,
ka` berem svoje poezije,
svoje besedne čarovnije
in kasneje me pa zvije,
ker ugotovim,
da nevem al` sploh žvim.
Nevem al` sploh žvim...

In če že
kaj to sploh je
in če ja
kdaj, zakaj se sploh konča?

Če je vse tko lepo kukr se zdi,
zakaj potem gradijo se zapori,
izvršujejo se umori?

ZAKAJ?
Mi ne paše čaj?
Zato, ker čaj je toplota
in pole me spoti,
to so moje misli,
zato pišem te stvari.

Kot nabiti delci,
mi norijo misli,
ko se polnijo listi.
Tako uničujejo se cewci-->
To je frišno zapadel sneg,
kdor je čezenj pelju
je zagrešil greh.
Ta rana nekaj časa ostane,
nato nov sneg zapade.

Ta moja "pesem" je tko zapletena,
da na svetu
je mogoče glava ena,
ki je zadosti poštena,
da vredna pesmi je pomena.

Kaj sploh napihujem
se z umetnimi komplimenti nagrajujem.
Pred lažnimi se zavarujem,
ko skoz življenje plujem.
Kaj napihujem tole stvar?
Vredna je man kot speštan komar.

Bi prosu za reklame
u tem filmu življenja.
Mam zadost te galame,
mam zadost tega govorenja,
zadost "odraslega" teženja,
zadosti tud potenja,
zahtevam tajm aut
u tekmi življenja!

So ene rime kr poredne,
so ene rime bedne.
So ene rime dragocene,
so druge ničvredne.

In ko prvič bik
zapiču vame je roge
in ka prvič en
zavalu mi poleno je pod noge.
Pa dost mam bitke,
vržem puško v koruzo
in počakam da le-ta požene,
ker rime ne najdem js nobene,
mi u glavi iskalnik rim ne dela,
zato zakopljem še bojno sekiro.

Današnji šaljivci so kod hlod
bedne šale sejejo povsot.
Mogoče je ta misel
vsota zmot.

Pod nogami tud polena
je današnja glasba,
brez pomena.
A nazaj ne napadam,
saj samo gledam v polena
in padam.

Zgleda, da čakamo Boga,
da nam kaj smisla da,
da nam ga v duše vlije
ne da nam samo po glavah ščije.

Vedno znova, ko svet raziskujem,
vedno znova obupujem.

Poznam punco, ki rada riše
ona tudi rada rime piše,
a jih ne pokaže
in ga ni dežja,
da bi spral ji tremo,
da bi pesmi svoje pokazala.

Sej jst sm isti,
pišem pesmi z lažnim imenom,
ne pišem zarat koristi,
tko da me zmjrji te s kretenom.

Tuki pa je še Luka,
ka ni še stara kljuka,
med uro dela iz sebe čuka,
pripomore k razgibanosti pouka.
Dela se tudi zabavnega klovna,
tko da ga je vsaka ura polna.
Sej bi blo vse fajn in lepo,
če to ne bi na znanje drugih uplivalo,
zto sm ko nacisti.
Jst opisujem druge pa sm isti.

upejmo, da jutri nov bo dan
radosten in z manj depresije,
enkrat depresija me lahko zašije.

1900štiriin90