nocoj mi je usojeno umreti in
čeprav mi misel na zavedajočo prekinitev besed
ki so vse kar sem sproža mravljince po telesu
tudi v gležnjih sem pomirjena in jo čakam
z razprtimi rokami da jo tesno objamem
vem da mi ni usojeno čakati na bele dneve brez svetlobe
in da se čas izteka v skodelico brez popisanega dna
ki me ne more zadržati da bi ti še zadnjič rekla
da si središče da si drobovje da si hrbtenica
moje sreče …
potovanje me čaka in veselim se ga z zemljevidom v roki
kompasom v nahrbtniku ter spodbudnimi besedami pod pokrovom
lasulje ki jo nosim že iz navade
s seboj ne bom vzela ničesar razen besed
ker se bojim da mi z molkom ne bo uspelo nasmejati Boga

Anja G.