Čez mesta je zrastla sivina.

Koprena tisočerih korakov,

brnečih stvari in buhtečih besed

valovi v primežu

novega kazalca.

Zgneteni vogali

se naslanjajo na rame,

v senci stampeda kamnitih nog

izginja prst

in nekje vmes,

daleč pod čutili,

se od udarcev modernega ritma

poteptana duši

še zadnja iskra človečnosti.

Malo zamaknjena,

staromodno samotna a svobodna,

na pajčevini domačega časa

gladim svoje zvezde

in Zate kuham zeliščni čaj.

Neni