kar prideš in se dotakneš lic s kapljami drobnega dežja
čeprav ga nočem
padeš izmed listov romana, ki ga berem ob večerih
ali pa se dvigneš iz kota, kjer ometam prah
čeprav te nočem
nenadoma si pod odejo, ko dremljem na kavču
in v kadi te slišim, kako brez posluha brundaš pesem
čeprav je nočem
ali pa molčiš sklonjen nadme in le z očimi pišeš vame dolgo pismo
skoraj zgodbo že, ki nikakor ni pravljica
čeprav ga nočem
naslednjič stojiš v senci gozda, da se ozrem, ker me kličeš
čeprav se nočem
prihajaš nenajavljen
prst držiš na zvoncu tako dolgo, da se zbudim
in potem opazujem skozi okno bledo luno vse do jutra
čeprav je nočem
nato prisedeš v skodelico črne kave, da te iščem podpisanega v njeni brozgi
čeprav te nočem
smehljaš se mi izza sosednje police, kjer sem ravnokar vzela moko v marketu
in hočeš, da oblečem krilo, kamor si zataknil dlani
čeprav ga nočem
in niti na misel ti ne pride, da bi lahko umaknila jeziček s tehtnice, da bi padel
in ko te želim napoditi, se režiš kot frkolin
ker veš, da te nočem
čeprav te hočem
s.pela