če nekoč

na drugem koncu sveta

veter iztrga najine pesmi neizpete

v junijski noči ko žubori poletje ...

če te nekoč preplavijo

ledena deževja spominov

na katerih sva se močila

ko si mi v očeh brala

da ne bom nikoli pozabil

ne tvojega obraza ne glasu ...

če se boš nekoč zagledala

v sledi ki so izdihnile

in v leta ki jih nisva spremljala skupaj

ko je odhajala najina melodija

mozart in je prazen kolodvor ostal

izza topolov

vem 

zadrhtel bo nežen dih

tvojih misli ki ga spet prebudi

muhasta usoda

toda življenje ni grenko če te

na daljnem prodju ljubijo

drage oči

s katerimi se dotikaš sozvezdja

zato nikoli ne vprašaj

odmolči in preslepi slepila

ki prihajajo z mojima inicialkama vrezanima

v bele zime in snegove

čez pregrinjalo nespečnosti

in ne vprašaj

ali so sarajevske noči še mlačne

(na razglednici so samo stolpi

in meglena obzorja mesta)

ko namesto šopka nabiram

vonj in šumenje listja

v prazni ladji Wilsonovega sprehajališča

in ko po asfaltu prši zlati prah spominjanja

ki raznaša misli

res ne vem

ali se od nekod vračam

ali se šele

pripravljam za odhod ...

Marko Skok - Mezopotamsky