Vsake toliko,

ko se zrak odišavi z vonjem pelina,

prideš od nekod in odločno potrkaš na vrata.

Ista obleka, ista pričeska, isti obraz. 

S črno potovalko domače prisedeš.

Potem vame pomoliš slike in besede ljudi,

ki so bili...

Muhasto jih vlečeš in obračaš,

debatiraš, vrtaš, odpiraš,

rasteš

dokler se s silo odločnosti

ne razpneš

od stene do stene,

od skrajne zunanjosti

do čiste notranjosti.

Šele takrat

se samoljubna

nameniš drugam-

kdo ve kam.

Tolikokrat sem že prosila

ostani, te prisvojim,

ali izgini. Za vedno.

Ti pa še vedno,

z vonjem pelina 

prideš vsake toliko.

Neni