Kam duša kam

bi rada v nebo

kadar sveti dan

ko so polegli zvoki

in grem vase

ko so že vsi pobegnili

pod svoje okovje

podzavesti

samo še dvignem se

toliko da zmorem

pogleda vase, nase

da zdrobim viške

in poravnam robove

da odrežem krajce

ali me polomijo

v tej širini zavesti,

zavedanja,

duše ki se iščejo

v besedi,

v nekem čolnu,

ki še zmore ribarit

proti istemu cilju

proti koncu

nekam v mehkobo

ko ni konic

ni nujnih smeri,

le potujem

v istem času

ponoči

podnevi

ko se iščem

v mogočnem vesolju

samozavedanja

kdo bo duša

moja zvezda

ko potone sonce

ko izdihne nebo

in večnost zadane

in grem

do kraja

svojih sil.

IŽ-lev