Pozdravljena, zelo zanimiva tematika pesmi, zdi se mi, da bi jo lahko še malo dodela, morda tudi izostrila - le nekaj morjih bralskih opazovanj:

Napačne spomine shranjujemo. Rojstnodnevne torte
in sveže polakirane avtomobile. Peščeno plažo,
noge v mivki in nasmešek, ki noče zbledeti. Koliko
barve je šlo za vseh sto petdeset? 20 evrov, pravite?
Buteljka rdečega vina obleži na mizi, ko stojimo
pred oknom in se režimo proti svetleči pošasti,
ki bo iztrgala dihanje iz pljuč in ga vrgla na papir.
Napačen zrak vdihujemo, ko se silimo v dramatičnost. (morda: ne dihamo,)
Sedenje pred prazno pločevinko piva, duh po zažganih
rebrcih in sonce. Sonce daje sceni pravo mero
prozornosti. Samo nekaj žarkov se ujame med plastične
vilice, valček in polko, ko skačemo drug po drugem kot pobiti   (hm, lahko bi našla kakšno bolj močno primerjavo - na shodih za fotografiranje najbrž kaj še bolj skače drug po drugem kot pobiti zajci?)
zajci. 20 evrov, pravite? Obdržite drobiž. Lepo
se imejte. Se vidimo. Hvala.

Tudi na koncu bi  lahko bolj izpostavila to, da se vidimo, ko bomo prinesli razvijat naslednje fotke?
 

Vsekakor vredna dodelave,

lp, Ana

Končno mi je uspelo spet priti do te pesmi ...

Nekaj sem popravila, tiste zajce pa zamenjala z ribami, saj gre ravno za to, da v resnici ne skačemo, ampak na fotografiji nemo zremo v prazno ;) Kot nekakšno paralizirano skakanje? :)

Tudi konca ne bi izpostavila, saj po navadi ne govorimo prodajalcu/prodajalki, da se vidimo ob naslednjem razvijanju ... ampak sebe in njega/njo veliko hitreje odpravimo. V glavnem ... "se vidimo"

No, ne vem ... mogoče se še kdaj vrnem k tej pesmi ali vsaj tematiki. :)

lp, H

Zdi se mi veliko bolj konsistentna, glede zaključka pa imaš prav, ah, to lovljenje časov in prostorov - najbrž so največ vredni tisti, ki sami ostanejo v spominu, ne da bi jih zabeležili ... čestitke,

Ana