Sedé opravim sprehod v
vsesplošno odtujenost. Sedaj
že iz navade. Na tleh. Kakor
mokra nogavica. S hrbtom
prislonjen ob steno. In k sebi
skrčenimi nogami. Še enkrat
te preletim. Da dosežem
umirjenost. To so ostanki
prenajedlih pesmi. Izbruhanih
na papir (tanek, sploščen izdelek,
zlasti iz rastlinskih vlaken, za
pisanje, tiskanje, zvijanje).
Razkrajajoča sedanjost
neupodobljivih čustvenih
impresionizmov. Neizrekljivih

kaosov razpoloženj.

Pištin Frida