1.
smrt se rada približa s hinavskimi veveričjimi koraki in
možje s čokoladnimi srci se ji ne zmorejo upreti. rada
diši po gorgonzoli in spominčicah: izkušena negovalka
cenenih obetov ima oči polne mrzle statične elektrike.

kadar športnikom nabreknejo pnevmatike, odhajajo na
lov. kadar se ženskam zahoče lovcev, si obliznejo suhe
ustnice in razobesijo po svojih telovadnicahi pobarvane
žarnice. svet zadiši po svežem kruhu in postanem fuku.

v garderobah ordinira dežurni zdravnik: z slaboumnimi
prsti predpisuje trenerjem razne vrste kondomov, peno
za britje in sok mušnic za poživitev ledvic. smrti mu ni

mar: le kaj naj metalci diskov počno s plavalno kožico?
amputacijo plača država, posthumno oskrbo pa vdove.
sanje atletov se skoraj vedno udomačijo v lisičjih jetrih.

2.
temna so obzorja duha in pri zlorabi ljubezenske lirike
smo vedno navzoči tudi militantni pesniki, ki ob uzrtju
bradavic na koži leposlovja namažemo spodnje perilo
zvezd z grenko soljo. smo hudiči, spretni z gumijevko.

a skozi naše atletske sinapse nemalokrat zasije skrb,
ontološki strah pred veveričjim repom in gorgonzolo:
takrat se nekateri nežno pobožamo po mednožju in
odhitimo v praznično razsvetljene telovadnice po srh,

po emajlirane posode za izmenjavo telesnih tekočin.
a namesto tičjega petja sta nam na voljo kolesarska
smetana in otožno, naribano veselje v razmerju 1:1.

kronometri tiktakajo, natezalnice brnijo, guma cvrči
in na šahovnici se vedno najde prostor za kakšnega
pavra, ki bi nam rad prodal melos dremajočih hijen.

3.
a nobena prava elegija nima srečnega konca in nikjer
pod svobodnim soncem ni dreves za obešanje. nikjer
ni krematorijev, v katerih bi bilo moč upepeliti usodo
in nikjer ni stark, da bi prebrale naše zadnje rokopise!

le tista zevajoča ženskost, ki nas neusmiljeno priganja
skozi življenje, se zmrduje nad kompleksnostjo bivanja
in monotono cinglja s svojimi ciganskimi zapestnicami,
dokler ne iztisne iz teles vsakršno željo po vnebovzetju.

zastave so mastne in besedila koračnic nečitljiva: le tu
in tam se med neusmiljenim porivanjem prižge drobna
patetična iskra, srž božjega diskurza o izvirnem grehu.

takrat se vsak atlet zdrzne na svojem ležišču in prosi
veliko negibno luno, naj ga ne pušča tako samega. v
roke vzame svoje medalje in pričakujoče zapusti svet.

Dani Bedrač