V meglico gozdna jasa ovita,
brez dotika časa v krivulje
pokrita, zastrta, zavita v
hladen kožuh mrtve volkulje,
pred soncem nežno zakrita.

Piješ vodo izvira, ki na
plan potiho prodira, da
poteši nekaj v Tebi, kot
v hladnem grobu tisti
košček nemira, do kritične
mase, goltaš, hlastaš, vpijaš
jo vase, na robu jase, zase ...
Me vabiš, da poskusim enako,
še enkrat, Ti počasi ubijaš,
bo nežno, obljubljaš, napij
se, mi praviš, ta voda je
čista, iz jase izvira, kot
nalašč za ogenj, ki večno
umira, nihče ti ne brani ...
Pijem, to je moja izbira,
vodo, vse do dna, do mulja,
ni zraka, držiš me s čekani,
Ti moja krvavočrna Volkulja.

gabriel stormer