Naš sosed, Černek, mene in moža je rad imel. Sem dostikrat mu stregla, bdela z njim, ko je zbolel. V teh časih o velikočem sva se pogovorila, saj mož je bil pri pameti, inteligenten sila. Je mesecev šestnajst na postelji sedé ležal in jaz sem mu pomagala, pa večkrat je dejal: »Ne bom več dolgo, kmalu bom umrl. Obljubi mi, da moje smrti bala se ne boš, ko me ulovi. Ne bom ti storil žalega – in če bo v moji moči, obljubim ti, poskusil bom v težavah ti pomôči.« In res: ko je umrl, me nič groza ni bila – naparan lep je videti bil – kot da se smehlja. Nekoč kasneje pa z otrokoma še majhnima – triletnik in šestletnica – na bero sem odšla. Pokažem jima, kje nabirata naj borovnice, a sama se odpravim tja do skalnate stezice nad prepadi – onkraj so lisičke rasle rade. Nabiram, ko naenkrat slišim, kot da veja pade. Pa ni bilo dreves tam blizu, niti vetra, nič. »Če morem, bom pomagal!« – Spregovôril je mrlič! Na vso moč nazaj na ono stran sem pohitela – v pečevju nad prepadom pa otroka sta visela! Če bi me Černek ne poklical in opozoril, bi se kater' od njiju tam na skalah še ubil.

Aleksandra Kocmut - Kerstin