brezizrazni pogledi
mimoidočih tujcev
praznijo zadnje koščke
upanja v meni
da bo jutri boljše

domače besede
odmevajo po ulicah
a jaz se počutim višek
brezpravnež
na pragu rojstne hiše

ljubim domačinko
ki mi je vedno bolj tuja
in ne razumem več njenih besed
misli in solz
ki so dnevni menu

rad bi kričal v megafon
"zbudite se kaštruni,
spreglejte že enkrat"
a nimam več volje ne moči
na pragu svoje rojstne hiše

nopoet