Ko dežuje, 

se  v navalu vode mlinski kamni spominjajo okusa zrnja, barve moke, sitega smeha.

Ko dežuje, 

povečam črke, da si male besede ne zmočijo neobutih prstkov v jesenskem nalivu.

Ko dežuje, 

izostrim ušesa, da slišim skozi vodo spomina čofotati bose, tople, mehke luže otroštva.

Ko dežuje, 

moja duša pogleda skozi vlažne oči neba in spet verjame,

da nekje je umita cesta, umita roka, umita zvezda, umita pesem, umito srce.

ob potoku - Majda Kočar