Črno nebo

se je posvetlilo,

ni zvezd so pa beli oblaki,

čepijo na višini

in puščajo misli,

da se izpovedo.

V jutro sem

se zbudila,

z željo eno ali dve,

verjetno bo bog rekel,

da niti niso nujne

in bo odkimal.

Jaz pa bom še naprej prosila

s pogledom proti nebu,

kjer več ni čarobnih zvezd.

A ljudje so kruti

in ne govorim jim več

o notranjem glasu.

Čeprav me budi

in opogulja

da razgalim

po bližnjem

belem svetu.

In takrat me bodo

zasovražili,

ker jim jemljem

ljubezen,

ki jo čutim.

Ne govori o tem

kar imaš rada si rečem

in zaprem zvezek.

Poiščem samo še naslov

in odidem v beli svet.

IŽ-lev