Robot udarja po tipkovnici.

Barve v okvirju plešejo tvist;

rumena v levo, rdeča v desno.

Izpod rok se mi cedijo stopljeni

listi, črnilo pa nemo izginja.

Prikazal se mi je veliki rešitelj –

mavrično obarvani osel

z dolgimi rogovi, zajetnim

trebuhom ter slivovko v

gobcu. Naznanil je apokalipso,

ksenofobijo in ultra tanke

plastične škatle. Pretakanje

tekočine je hobi, pravo delo

me čaka doma – klavstrofobično

igranje s črkami. Kovinska pojava

je zapustila prostor, butnila z vrati,

čez čas pa se z nasmehom vrnila.

Nekdo bi ji moral zagnati motor,

da bi lahko prevozila odvečne črte,

ki se bohotijo na vsakem koraku.

Vame se zaletavajo valovi

refleksije. Imam zelene oči.

In vprašam: »Mojster, me lahko

vzameš pod svoje okrilje?

Aleš Jelenko