Tvoja silhueta je bila neoprijemljiva.

Tisti večer, ko se je razcvetal mak.

Tvoji koraki na strniščih požetih polj neslišni.

Tvoj vonj po figah izgubljen v nočnem pišu.

In ko si me prijela za roko, je bil tvoj dotik zrak.

Misel. Ujeta v eter. Izmikajoča se. Vseprisotna.

Grlena mantra iz Lhase, ki je nikoli ne pozabiš.

Prosojna. Oblečena v morsko peno.

Ki si jo vedno odložila na isti grm.

Potem si me slekla mojih vsakdanjih oblačil.

Gola sva šla plavat.

V vodi lahko lebdiva, si rekla.

Najini koži sta gladkeje zdrseli druga ob drugi.

Druga v drugo. Zlili smo se. Midva in voda.

Potem sva valovala.

Bila je polna luna.

(Polja so zaraščena.

Trte prelomljene od teže neobranega grozdja.

Fige so nagnite popadale na tla.

Ose in sršeni se hranijo na njih. In se množijo.

Pravijo, da bo huda zima.)

Včeraj sem čoln potegnil na suho.

Šel sem v hišo in zaklenil vrata.

Čez nekaj minut bo sveča še zadnjič zabrlela.

Tako ali tako se že dani.

Otrta solza na konici prsta se je posušila.

Ostala je njena slana sled.

Na peresu, s katerim te pišem.

Kristian Koželj