U pozitivi

bom poskusila živeti.

Ne bom več gledala

sipajočih vej,

ki trosijo svoje liste

in tlakujejo jesensko pot.

Ne bom več hodila

po svežih listih,

ker ljubezen

ne hodi po bolečini,

ne po solzah,

ampak poskakuje

kakor vesel otrok

z liziko v roki

po eni nogi

dokler ne zamenja.

In ne bom govorila

da me bolijo misli,

kadar sanjam svetlobo

in se zbudim v temi.

Le te ne morem izbrisati

ta je vseprisotna

pri vseh sanjah

pozitivne energije,

krvi ki se pretaka

in mi daje vedeti

da nisem edina,

ki poskuša,

nato se zagleda

v ogledalu

zamujenega časa

in solze ne tečejo

pozitivnim.

Oni mislijo

samo na ja,

da bo sonce

budno.

No, pred jutrom

tudi to ne bo.

Pihalo bo,

ker je jesen,

polovična pozitiva

zamaje še zadnji list

in gola veja dirigira

kakor bi roka držala šibo

nad materijo

in strašila,

zdaj, zdaj.....

udarim.

IŽ-lev