Le zame je svet tako žalosten.
Osamljen blodim od teme do solza,
samoti odpiram vrata na široko
kot da bi imel čas samo za mol.

Že dolgo nisem zaplesal v duru!
Duša ima pečat tistega trnja,
ki je skozi gozd prodiral vame
in počasi končal v notranjosti.

Zunanje dejavnike puščam na miru!
Saj niso krivi, da jih zanima
samo tista pest zlata, ki zavija
njihovo usodo proti dnu zemlje.

Grobovi pa le nemo čakajo in čakajo.

Primosrajtmajerevsky