Črni otroci

delajo sence

v noči,

zvezde z mesecem

mu čas štejejo,

ura po polnoč

jih vrti

v domišljijo sanj,

ko se sence

naveličajo prestavljati

po osvetljenih pločnikih

kjer je vsakdo črn.

Črn kot vrana

v belem dnevu.

Sanje budnih

se pišejo

izpod senc dlani,

misli premikajo

črne besede

na ogled živim,

prav tako črnim.

Ose se slinijo

kakor lačne neveste

stegujejo želo

za bodočega ženina,

v črno odetega

pod svetlobo luči,

kjer hodi

med drugimi

prekritega telesa.

Domišljije

v mislih.

Črnih.

Neumitih.

Na obrazu jim piše.

Čakam polnoč,

bežim v svetlobo.

IŽ-lev