dan
prav lenobno čemeč
na obrazih streh
in prstnih blazinicah dreves
skozi zatečeno brezčasje odsotno kotalika
nagrbančene drobtine nemira
pa precej kasneje še presušene skorje življenja
po škrbastih čeljustih
niti ne povsem sit
samo naveličano pričakuje
kdaj se vrnejo ljudje
globoko pod večer
Ena taka fina melanholija veje iz te pesmi, čisto 'albinova'. Všeč mi je.
Lp A
...in je kakor jesen, ki še vedno pronica le po kapljicah.
Hvala Andrejka, zelo me veseli.
Lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!