Vozlanje
Vsak minuli dan je pentlja več
za makrame v moji hiši,
v kateri delam piruete
da bi navila nase čas.
Dvignjenih rok se vrtim,
nič več na prstih, zdaj vem,
da se ne da videti tja preko,
iz kota najtršega vozla
včasih pomaha upanje,
neubesedeno namigne,
da se pletenje ne konča
z resicami, visečimi v prazen nič.
Umetnica..
zdaj vem,
da se ne da videti tja preko
čeprav se res ne da videti preko, si spletla lepo tapiserijo
lp
včasih zasveti ;)
hvala draga Li
<3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 09. 09. 2015 ob 09:57
- Prebrano 604 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 195.5
- Število ocen: 12