Na hrbtu modre mize

vse čaka na ogenj,

da se ogreje,

da iz teme

ustvari toplo

senco.

Nocoj nisem sanjala

sem zaspala

brez spomina.

Lebdela sem,

misli so me zbujale.

Domišljija

je klicala.

Imam

 burno domišljijo,

ko pišem

tli pričakovanje

in najina imena

sta zapisana v zvezku.

V praznini

 sem tiho

in hočem ti napisati pesem,

ko se sredi noči zbudim.

Samo ogenj,

ogenj še manjka,

vžigalica ki gori,

da prižge v meni

plamen,

ko voda poteši

mojo prvo žejo,

za naslednji požirek

iščem tvojo družbo,

ko ti bom lahko toliko povedala

o izginjajočem času,

da boš vedel da sem budna,

sama.

Pišem

v spomin.

Ko se znova srečava,

ti priznam

in te prosim,

prižgi ogenj,

osvetli moj svet,

ki se prepleta

s tvojim

izgovori na glas

moje ime,

ker tukaj  ga nihče ne zna

 in zato ne ubogam.

Sem pes brez imena,

psica ki sama čaka

gospodarja,

ki ljubi ptice.

Tiste, ki ponoči zaprte

sanjajo,

ko jih kličeš z imenom.

Kdo bo mene.

Na hrbtu moje

tihe mize

je samota,

ki ne izgovarja

na glas,

molči in čaka

na iskro

izpod tvojih oči in rok.

Prižgi.

IŽ-lev