Neslavna kokoš z nogo v košu umazanega perila,
lačna silovito v nevarni bedi išče kruha grižljaj,
v tavanju ob zaslepljeni luči še vidni čut je izgubila,
moč zaznati šibek njenega na videz močnega telesa je tresljaj.

Sprani grehi in domiselne napake,
vbodi, rezi v ljudstva zlato žilo,
preusmerjen pogled na srčne, borbene junake,
za priljubljenost njih to bo okrepčilo.

Roka v roki plete nit brezbrižja,
gorka sila vodi korak  samostojen,
sosedova narava rešilnemu vdihu je bližja,
madež nesrečni tako je vedno bolj obstojen.

Monoton zastarel dežnik bo vse zakril,
zaman glasnih mrkih ptic je petje,
silen drzen zven besed umazane bo roke umil,
iz poguma, srčnosti in domoljubja k nam se vije razodetje.

tjasy