Svetlo sivi prah v vsebini je zaznati,
zaklenjena in čvrsto zategnjena preprek veriga,
majhen možic želi si z majave postelje vstati,
za številnimi zapahi čaka ga le konjska figa.

Stopiclja po hladni, tihi reki,
vneto, nejevoljno išče iztekajoče luknje,
glavo zbistri na znanega zidarja si opeki,
želi le hrane in ne raztrgane si suknje.

Obleka, varovalo pred nevarno nevihto,
majhne, sočne, rečne ribe edinega upanja so hrana,
drgetajoče telo v boju s silno ihto,
vse večja je globoka, grenka rana.

Orkan se kar naenkrat razbesni,
reko končno dobro razburka,
kamen nadležen vsak se v mrežo ulovi,
temna a rešilna barva iztekajočega je curka.

tjasy