Na planini nad Silvestrom krave pasli smo;
Pravzaprav smo jih spustili same gor, tako
Da so se pasle brez pastirja; kajpak so se kdaj
Zgubile – pa smo šli iskat jih, gnali jih nazaj.

Nekoč sva z bratom šla iskat jih; nisva jih našlà.
Na novem mleku so bile; bi morale doma
Zvečer pač biti, in zato mi mama zapove:
»Obuj se, greva brž!« In vzeli pot sva pod nogé.

Sem šla po pesku v coklah. Joj, kako je ropotalo!
Kot bi hudiča gor v planino v temni uri gnalo!
Pol ure od Silvestra je nek graben; ko prispeva
Do tam, pa slišiva prečuden glas, da tam odmeva.

Je mama od strahu okamenela kakor jaz;
Kar zadenjsko začeli sva umikati se v laz
Po stezi, polni kamnov. »Tiho, cokle si sezuj.
Karkoli že tako ječi, gre proti nama, čuj!«

Sosedi sta v maline šli. Na istem mestu v mraku
Sta slišali, kako nekdo za njima je korakal.
Moj brat, ki je maline bral nad grabnom gor na frati,
Pa tik ob sebi slišal je harmoniko igrati.

Kasneje nam je babica ta čuda razložila:
Ko spravljali so les tam, veja holcarja je ubila.
Nemirna duša hostarska pokoja ni imela,
Pa je ljudi lovila, jim igrala in ihtela.


* Marsikomu se je oglašal
holcar: drvar

Aleksandra Kocmut - Kerstin