Na kmetiji neki so imeli postelj táko, Da iz spanja preplašila dušo je prav vsako. Na podstrešju stala je in vsi so se je bali, Ki so skušali pogumno, da bi v njej prespali. Nekoč pa Kranjc, berač, na hišnih vratih se prikaže. Ležišče gospodinja na podstrešju mu odkaže, Saj očigledno se berač duhov pač ne boji. Naslednje jutro Kranjc takole nam spregovori: »Odejo je začelo vlačit z mene. Jaz pa rad Bi jo obdŕžal. Vlečem … Pa zagrabi me za vrat. In ni odjenjalo, zato sem ga ogovoríl: Kaj Jezus apostolom je dejal, ko je vstopíl Skozi zaprta vrata k njim? – Tako odgovori: [i]Mir vam bodi.[/i] – Jaz pa brž: Zakaj ga nimaš ti? [i]Dve smreki rasteta na bregu,[/i] reče čuden glas, [i]Sosedovo in mojo zemljo vmes ločuje laz. Tam med njegovim in podpeškim svetom plot je stal. Točno na sredi. Čas pa plot z ledino je zravnal. Nov plot sem naredíl, prestavil ga do smreke tja, Pridóbil ped zemljé sem na račun sosedov'ga. Pojdíte gor pa dajte plot nazaj tja, kjer je bil[/i] …« Tako je Kranjc družini drugo jutro govoríl. Storili so, kar duh naročil jim je ta večer. Odtlej pri tisti hiši na podstrešju bil je mir. [i]* Plot je prestavil podpeški svet: zemlja v Podpeci[/i]

Aleksandra Kocmut - Kerstin