Se smatra kot brezdelje. Brezglavo izgubljanje

časa, tistega pravega. Obstaja prepričanje, da je

tudi njo mogoče kupiti, posiliti, zasužnjiti in

obesiti … vsem na očem. Da je kronično

pomanjkanje časa odvzelo tudi njo – gospo

v zrelih letih, a še vedno dovolj agilno,

subtilno, na trenutke celo perverzno ženičko.

Doma ni prostora. Spalnica je polna, otroške

sobe še ni, v dnevni pa se ne spi. Je pač

odvečen balast, nepotreben dodatek,

a z večno željo dajati sebe, v celoti.

Izpraznil sem shrambo in jo postavil

v kot. Mogoče bi jo moral večkrat

spustiti na zrak, da svobodno zadiha,

napolni pljuča z gnilobo in odpre oči …

a si ne upam. Spet bi jo ugrabili in zaprli

za rešetke iz kastriranih besed. Tam so

stene polne populistične krinke in

odseva nežive ostrine mesarskega noža.

Trije plusi za pisarno, dva za atletiko

eden pa za družino. In za ženičko?

Če pride na obisk, sicer ni nič narobe –

spodili je ne bomo, a vabila ji pa tudi

ne bomo poslali. Zavedanje, da brez nje

ne bi bilo traku, škarij, kladiva, pisala

in vseh ostalih otrok, ni dovolj. Nikoli

ni bilo dovolj. Na tej ruleti vedno zmaga

fotografija pravega človeškega obraza.

Aleš Jelenko