~ cikel sonetov ~

I. ZIMA

Izjedla me je bridka bolečina,

kot kamen, ki ledena 'zjé ga voda,

pod njim peresa mrtvega laboda

in davno že umrlega spomina

v življenje priklicáti več ne da se.

Odšel je, kamor vsi počasi gremo,

a redkokdaj čez ramo se ozremo ...

Na druge níkdar, mislimo le nase ...

Borimo bitke hude, a ne zdijo

nikoli se zares izbojevane.

Iz dneva v dan oči se bolj mračijo ...

A v temno brezno svetel žarek plane.

Ko proti Koncu duše že stremijo,

izzà obzorja novo Sonce vstane.

II. LEDENA POMLAD

Izzà obzorja novo Sonce vstane.

V zeleno se prebuja vsa narava,

metulj se s sončnim žarkom poigrava

in ljubi kapljica se s kapljo mane.

Ledene rože vedno bolj venijo,

prebujajo se popki zeleneči.

Dekle ljubezen fantova osreči

in vroč poljub njegov razveseli jo.

A moja Pómlad davno že odšla je …

Spomini so tolažba mi edina,

na ustne grenke kličejo smehljaje …

V srcu me brezdanja žge globina …

Upognjenega starca srečo iskaje

izjedla me je bridka bolečina.

III. OB DNEVU SPOMINA

(sonet po pesmi Vande Lavrič)

S sposojenim obrazom nas obišče,

ne vpraša nič, na nič se ne ozira,

po ključu nepojasnjenem izbira –

otroke, starce, pride v gledališče …

Izzà vogala udari in useka,

zdrobi, prerešeta in: gazi, gazi …

prestrašeni jo spremljajo obrazi

in tuja ji je vsakršna zapreka …

Neskončna žalost s temo se preplete

in poje glásno žalno lacrimoso.

V od solz izprani duši tiho splete

spomin na tiste, ki šele pred njo so.

Kdor bereš, pomni: Smrt nekoč uzre te,

za voglom črnim si nabrusi koso.

IV. STAR KLAVIR

Prastar klavir je ranjen od samote,

kdaj prsti zadnjič tipke so ogreli! …

Že davno so akordi izzveneli

na njem poslednji in poslednje note.

Premagal z glasbo vojn je strahote,

iz sŕca glasbo mnogi izživeli

so, ki za njim so mnogokrat sedeli

in mar jim ni bilo za vse grozote …

A sodbi časa, ki ne prizanese

nikomur, se nihče ne more skriti …

Appassionata star klavir ponese

v čas, ko ga še znali so ljubiti …

In zadnje bridke note zven odnese

spominov večnih plamen polprikriti.

V. KRVAVA JESEN

Žareča krogla leze za obzorje

in drevje golo listje je 'zgubilo.

Zelenost trav je ivje pomorilo,

spomin zbudilo na brezupa morje.

Pognalo brste je globoko górje,

neštete gorke solze je rodilo,

na rane novo sol je natrosilo.

Bridkósti vsak si njivo svojo orje …

Jesenski hlad, ki srca se okléne,

s pestjo železno stiska brez miline.

Kar upanja živelo je, uvéne …

Zatekaj le v polmrtve se spomine …

Ko jutro se z večernim mrakom sklene,

spoznal boš, kaj so prave bolečine.

VI. NON NISI MORTE MVTOR

V pošastni megli senca se izriše,

krvavo koso nosi preko rame.

Utrip srcà poslednji zase vzame,

na vrata sleherne potrka hiše.

Nikoli grenke solze ne obriše,

ni mar ji za neskončnosti osame.

Pripelje žrtve le do gròba jame,

ime na kamen njihovo napiše …

Pred starko s koso ni opravičila.

Njen strašni davek vsi še poravnamo,

nikdár ne sprejme drugega plačila …

Poslednji klic trobente, v črno jamo

odide vsak, ki vzela mu je krila …

Kam šel je, slejkoprej vsi spoznamo.

VII. SLOVO
In šla si. Veš, ledena rosa pala
je na srcà krvavo mi rdečino.
Ves up poletel v daljno je sivino
na to, da morebiti boš ostala ...

Prekleta bodi ti in ta obala,
kjer mešala ljubezensko sva slino!
Krvavo sonce gre v morjà sinjino,
ki pekla grozo kmalu bo spoznala ...

Izgine naj ves svet, ponikne v temo,
globoko, da ne more razsvetliti
je sonce, če gori z največjo vnemo.

Spoznanje 'z krempljev noče me spustiti –
da proti peklu vsi počasi gremo,
da sam pred sabo se ne morem skriti ...

Maglorfin